Grenadini

Grenadini so veriga otokov v južnem delu Karibskega morja. Sestavljajo jih otoki Grenada, dva manjša otoka Carriacou in Petite Martinique ter več manjših otokov severno od otoka Grenada, na katerem leži glavno mesto St. George. Na Grenadinih so obsežni nasadi muškatnega oreščka, mace in raznih začimb. Pred prihodom Evropejcev so Grenadine naseljevali staroselci iz Južne Amerike. Krištof Kolumb je Grenado odkril na svojem tretjem potovanju leta 1498 in jo poimenoval ‚La Concepción‘ (Spočetje), Amerigo Vespucci pa naj bi jo leta 1499 preimenoval v Mayo. Zgodovina kolonizacije teh otokov je bila precej krvava, saj so kolonizatorji, sprva Francozi, nato Angleži, staroselcem z nasiljem odvzemali zemljo. Leta 1974 je Grenada postala neodvisna, vendar je sledilo politično težko obdobje, ki je vključevalo od državnega udara do invazije Američanov. Šele od leta 1984 so na Grenadi uspeli vzpostaviti parlamentarno demokracijo in doseči politično stabilnost.

Zgodovina je na tem otočju pustila neizbrisen pe čat. Domačini ne marajo belcev. Nič nenavadnega, kajti belci so tem ljudem povzročili toliko gorja, da tega ni mogoče pozabiti: staroselce, ki so se upirali kolonizatorjem, so pobili, na otoke so pripeljali sužnje, s katerimi so seveda ravnali skrajno nečloveško. Prav neprijetno mi je, ko me na jutranjih sprehodih z mojim Rustyjem spremljajo sovražni pogledi domačinov. Spomnil sem se romana „Zeleni papež” Nobelovega nagrajenca Miguela Ángela Asturiasa, ki opisuje življenje Američana iz Chicaga – iz „karibskega pirata” je na krvavih žuljih karibskih domačinov zgradil svoj imperij plantažnika in postal „zeleni papež”. Tudi med državljansko vojno leta 1983, ki ji je sledila še invazija ZDA, znana pod imenom Operacija Urgent Fury, so prebivalci Grenadinov doživljali le nasilje, pomanjkanje in ustrahovanje.
Pred dnevi sem se zgodaj zjutraj na obali pogovarjal s starim ribičem, ki je šival svojo staro, preperelo mrežo, s katero vsak dan nalovi hrano za svojo družino.
„Ko mi je bilo kakšnih dvajset let, sem imel vsak dan v glavo usmerjeno avtomatsko puško AK47. Tako so nas silili k delu na plantažah! Puško je imel v rokah temnopolt vojak. Vame je naperil puško, pa smo iste vere! Ampak politika je tudi vero razcepila: nekateri pijejo in kadijo, nekateri jedo vse, nekateri le ribe in belo meso, ne pa svinjine, zopet drugi pa sploh nobenega mesa,” je povedal.

Prav podrobno mi je razlagal nesmiselna razhajanja v načinu življenja ljudi iste vere, ki pa imajo na Grenadinih vendarle nekaj skupnega: prav vsi kadijo marihuano. „Nas so hranili le s svinjino, čeprav je zaradi vere ne bi smeli jesti, ampak drugega pač ni bilo. Bili smo sestradani, izmučeni od dela, vsak dan smo delali po petnajst ur, orodja skorajda ni bilo, zato smo zemljo večinoma kopali kar z rokami,” mi je pripovedoval starec.

Zdaj razumem, zakaj od mene nočejo kupovati rib! V ladjedelnici ne zaposlujejo belih ljudi. Tudi ribolov je belim ljudem tukaj prepovedan. No, jaz vseeno lovim. Z lastnikom bara, črncem Patom, sva se lepo spoprijateljila. Popravil sem mu vse stole in mize v baru, pa tudi pomol
za privez gumenjakov. Maria je naredila tablo z napisom Lambi Queen bar, tako da dobiva vsak teden kakšno pico, perilo lahko opereva v njegovem pralnem stroju, pod pultom pa Pat prodaja ribe, ki jih nalovim, tako da dobim ribo plačano po takšni ceni, kot je na tržnici. Od mene domačini ne bi kupili rib, če pa že, bi mi bili pripravljeni plačati znatno manj kot domačim ribičem.

Otočje Grenadini je najbolj južno otočje Karibskega morja, kamor hurikani zaidejo le redko. Je pa medtem, ko smo pluli s Francoske Gvajane proti Karibom, na sosednjem otoku St. Vincente izbruhnil vulkan, ki je v ozračje dvignil ogromen oblak vulkanskega prahu in pepela. Naslednji dan je bil ves otok prekrit z debelim slojem, enako tudi nekaj manjših otokov okrog St. Vincenta. Ves pridelek hrane je bil uničen, zato so se ljudje začasno umaknili z otoka. Jadralcem, ki so ravno takrat pluli čez Atlantik, je zadnjih 200 nm vulkanski prah jadra in palube pobarval temno sivo. Tiste jadrnice, ki so bile ob izbruhu vulkana zasidrane ob otoku, so bile videti kot Pepelke. Še dobro, da smo se zamudili na otoku Tabago, kjer nam po pregovarjanjih sicer niso dovolili pristati, so nas pa zadržali tako dolgo, da se je vulkanski oblak posedel in razkadil.

Grenada je znana kot otok začimb in tako se je zaloga raznih začimb v naši ladijski kuhinji močno povečala. Teden dni smo ostali na sidrišču pred glavnim mestom St. George, kjer pa so nekega dne kar na lepem sidranje prepovedali. Namestili so muringe, ki jih računajo deset ameriških dolarjev na noč. A v vseh teh dneh nikakor nisem hotel prestaviti barke na muring, pa tudi drugi so ostali na sidru. Ogledali smo si mesto St. George in doživeli razburljiv prevoz z manjšim lokalnim avtobusom, ki je divjal po vijugasti cesti in neprestano trobil – bodisi prijateljem bodisi dekletom. Ti avtobusi imajo na cesti svojevrsten privilegij, celo na hitri cesti smejo ustavljati kar sredi cestišča, da poberejo potnika. Tu promet teče po levi strani, tako da je doživetje še bolj adrenalinsko. Vožnja stane pičlih pet karibskih dolarjev ali 1,50 €.
Po treh tednih neprestane plovbe je bil postanek za sedem dni več kot predolg, saj sta se telo in duh privadila na gibanje, kot je bilo na oceanu. Z Mario sva si zaželela ogledati manjši otok severno od Grenade, ki je precej manj poseljen in neokrnjen, kot mi je razložil par srednjih let, John in Rosen, ki sta prijadrala sem iz Južne Afrike.
Spoznal sem ju pred trgovino in pozneje smo se zopet srečali na drugi strani zaliva, kjer je bila manjša kavarna, kamor sta me povabila na kavo. Ko sem jima povedal od kod prihajam in da sem tu šele nekaj dni, sta mi dala nekaj koristnih napotkov, pripovedovala pa sta mi tudi o
njuni »jadralni zgodbi«.



»Nekega dne sva se odločila: prodala bova vse, kar imava, kupila bova katamaran in iz Cape Towna odplula proti Južni Ameriki!«
Na poti sta se ustavila na otoku Sveta Helena, kjer je Napoleon v izgnanstvu preživel svojih zadnjih šest let življenja.
»Na otoku sva srečala slovensko družino, ki jadra okrog sveta, pa tudi starejšega moškega, ki jadra sam na barki, dolgi kakšnih 20m, in tudi on je bil iz Slovenije,« mi je povedala Rosen. Imen si nista zapomnila, sta mi pa zaupala njuno ugotovitev: »Slovenci ste zelo direktni!«
Ne vem od kod jima takšno mnenje, prav nasmejal sem se pri tem in jima zagotovil, da so takšni primeri pri nas bolj izjema kot pravilo.
Tudi onadva sta se zasidrala na koncu zaliva, saj nočeta plačevati za muring. »Saj so jih namestili za bogataše, ki si to lahko privoščijo. In še to: nobene razlike v ceni ni za 5 metrov dolgo barko plačaš isto kot za 25-metrsko ali za katamaran, kar sploh ni pošteno! Ker pa ne morejo narediti dolgega pomola za superjahte, je sidranje za superjahte dovoljeno in je zastonj! Nezaslišano! Nič ne bomo plačevali,« je bil odločen John. Ker pa sta se plačilu muringa uprla, so jima grozili tudi z zaporom in precej visoko globo, zato sta se odmaknila precej bolj ven iz zaliva in od takrat imata mir. Živita na barki, dolgi enajst metrov, ki sta jo kupila na Martiniqueu pred dvema letoma, ko sta izgubila njun čudovit katamaran. Privezan je bil namreč med dve večji železni barki in v nekem hurikanu ga je popolnoma zdrobilo. Z zadnjimi prihranki sta kupila staro jadrnico, ki je bila v precej slabem stanju. Pa smo si zopet delili podobne zgodbe in se nasmejali nad ugotovitvijo, kako iste ptice letajo (jadrajo) skupaj! Predlagala sta mi, naj obiščem manjši otok, kakšnih 35 nm severno od Grenade, imenovan Carriacou.

Ko sem jima omenil ribolov s harpuno, sta mi zagotovila, da bo to pravi otok zame. Po treh mesecih prekladanja harpune po barki sem si res že zaželel podvodnega ribolova. Popili smo kavico in se poslovili. Morda se še kje srečamo. Zdaj nisem več sam na barki in ne morem kar v
nedogled posedati, kjer se mi zahoče. Čas je bil že, da se vrnem na barko. Maria je bila vesela odločitve, da izplujeva. Medtem ko sva se pripravljala na odhod, se mi je oglasil tudi prijatelj Max iz Anglije. Z Maxom sva se na poti od Cape Verdov do Karibov že dvakrat zgrešila in tokrat naj bi nama srečanje le uspelo: dogovorila sva se, da se dobiva v Tryle Bayu na otoku Carriacou. Pa nama tudi tokrat srečanje ni uspelo: on me je razumel, naj pride na Grenado, jaz pa sem ga razumel, naj jaz pridem na Carriacou.

Ko sva priplula do otoka Carriacou, nisva bila prav nič navdušena: precej pusto je bilo videti, veliko grmičevja, sicer pa prav malo drugega rastja. Na tem otoku ni izvira vode, tako da vsaka hiša zbira deževnico, s katero se jim nekako uspe prebiti skozi sušna obdobja. Voda v teh velikih zbiralnih posodah je seveda precej postana, tudi posod ne umivajo prav pogosto, zato na tem otoku ni prav nič priporočljivo obiskovati restavracije.

Od junija pa vse nekje do začetka oktobra je tu deževna doba, kar pomeni, da je dežja malo več kot v ostalih mesecih. A v lanskem letu ni bilo skoraj nič dežja, tako da so prebivalci tega otoka zdaj veseli vsake kaplje. Zelenjave tu ne morejo gojiti, nekaj sadja pa vendarle zraste. Hrano jim pripeljejo z manjšimi tovornimi ladjami z Grenade. Nekatere od teh tovornih ladij so precej »unikatne«: v eno smer plujejo samo na veter in tako privarčujejo precej goriva.

Jambore za take ladje dobijo na odpadu, iz polomljenega jambora naredijo »funkcionalnega«, kot pravijo sami: zavarijo ga malo pod vrhom, privarijo križe in napnejo pripone, nato vpnejo bum in se prav nič ne obremenjujejo z izgledom, saj se ladja uporablja le za delo in prevoz. Ribolov s harpuno na tem otoku me je presenetil in razveselil. V našem hladilniku je bilo vedno polno rib, vse dokler hladilnik ni prenehal delovati. Potapljanje med koralami je bilo edinstveno doživetje. Tako zelo sem bil navdušen, da sem včasih povabil kakšnega prijatelja, saj sem tako izjemno izkušnjo hotel deliti še s kom. Pa se je vselej izkazalo, da je bolje biti kar sam. Morda je res bolj varno, če imaš nekoga poleg, a to pravilo velja le, če te po nesreči s harpuno skoraj ne ustreli ali pa se onesvesti, ker se zadene z glavo v izvenkrmni motor, medtem ko skuša iz globine v naglici priti na površje. Na tem otoku je živel slavni jadralec in ladjedelec Paul Jonson. V svojih mladih letih je bil tako zelo navdušen nad prvim Vendee Globeom, ki je potekal v letih 1989–1990, da se je odpravil preko Atlantika na 5 metrov dolgi barki, da bi spoznal zmagovalca, slavnega francoskega jadralca Tiouana Lamazoua.

Svoje življenje je Paul posvetil morju in barkam, ki jih je gradil na tem otoku, kjer je bilo kar nekaj proizvajalcev bark, ki so prišli sem iz Evrope, saj so bile potrebe po plovilih velike. Ljudje na tem otoku niso imeli znanja o ladjedelništvu, zato so bili ladjedelci tu dobrodošli. Na otoku še danes rastejo izredno kakovostna drevesa, katerih les je najboljši za izdelavo odličnih lesenih plovil. Tu je bilo moč najti skoraj vse za izdelavo plovil, tako da se delavci niso kaj prida pritoževali nad delom in življenjem. Le v času velike vročine, ko je zmanjkalo vode, je moralo delo počakati, saj so v senci pili rum in se veselili življenja.
Kakšne pol milje od zasidranega Orplida je bila v zalivu prva ladjedelnica, kjer so izdelovali odlična plovila, in zadnja dva tedna svojega življenja si je Paul Jonson zaželel biti zasidran prav pred to ladjedelnico, ki je sedaj manjša marina z modernim dvigalom za barke. A pod vodo je še danes moč videti stare tirnice, po katerih so iz vode in v vodo spuščali plovila. In prav tu je Paul zgradil več kot 50 plovil, ki so opravljala dolge trgovske poti med Severno in Južno Ameriko.

Po dveh tednih sva z Maxom zopet stopila v stik in se dogovorila za podcast, kjer bom delil svojo zgodbo in jadralne izkušnje, kar se bo predvajalo na lokalnem jadralnem radiju v Angliji. Tako sva se dogovorila, da se srečava na Grenadi, dogovor dvakrat preverila in potrdila še vsaj trikrat, da se le ne bi ponovil tisti prejšnji scenarij. Imel sem dva tedna čudovitih počitnic od neprestanega jadranja in aktivnega doživljanja svojih sanj. V teh dveh tednih sem na otoku spoznal mnogo ljudi, dobil pa sem tudi delo za vsaj mesec dni, zato se bom moral z Grenade zopet vrniti na Carriacou, saj se delo prične naslednji teden.
Prav hitro sem si natrpal urnik in zaključil svoje počitnice. Je pač tako: tudi če živiš v karibskem raju, je za preživetje treba delati!

Košarica